ŠTEFKA KORDEŠ otvoritev razstave v ZIMZELENU ( 12. 02. 2019 ) 12. FEBRUAR 2019 OTVORITEV LIKOVNE RAZSTAVE ŠTEFKE KORDEŠ OB 15. 30 – OTVORITEV LIKOVNE RAZSTAVE ŠTEFKE KORDEŠ, V JEDILNICI. Likovni svet Štefke Kordeš Tudi v letu 2019 bodo stene jedilnice in avle Zimzelena krasile slike amaterskih slikarjev. Sezono razstav smo odprli v torek, 12. februarja, ko je svoja dela na ogled postavila naša stanovalka Štefka Kordeš, ki je tudi članica Društva šaleških likovnikov. Izjemna likovna dela so razstavi na pot v pogovoru pospremili Štefka Kordiš, njen sin Urban in predsednik Društva šaleških likovnikov Salih Beščić. Ob otvoritvi razstave je Štefka Kordiš povedala, da so razstavljena dela nastala v preteklosti. Zadnje čase ne ustvarja več, a namerava čopič znova vzeti med spretne prste na pomlad letos, je napovedala. Salih Biščić predsednik Društva šaleških likovnikov je ob otvoritvi dejal, da je Štefka Kordiš njihova dolgoletna članica. Napovedal je, da bodo šaleški likovniki na pomlad organzirali likovno kolonijo v bližini Zimzelena, in likovno ustvarjali v njegovi lepi okolici. V Društvu šaleških likovnikov radi razstavljajo v Zimzelenu, zato bodo v stiku z njim tudi v letu 2019. Na otvoritvi se je pogovoru z avtorico razstave pridružil tudi njen sin Urban Kordeš, ki je v ta namen pripotoval z Dunaja. Navdušen je nad mamino likovno ustvarjalnostjo, sam pa talenta, pravi, ni podedoval. Posvetil se je akademski karieri s povsem drugih področij. Mamine slike pa občuduje in v njih vidi veliko vzporednic s pokrajinami iz držav s severa Evrope. Zapisala: Nataša Gerkeš Svoje misli in občutke ob otvoritvi razstave pa je napisala tudi gospa Alenka Glazer: SLIKE GOVORIJO V torek, 12. februarja, smo v Centru starejših Zimzelen v Topolšici lahko videli razstavo ljubiteljske likovnice Štefke Kordeš, roj. Dvornik. Odprtje je bilo pospremljeno z ubranim petjem zbora, ki ga vodi in s harmoniko spremlja glasbenik Tone Corel. Za dobro razpoloženje je poskrbela skodelica toplega čaja za vsakogar izmed prisotnih in okusno pecivo. Gospo Štefko poznam od začetka petdesetih let, ko je bila odlična dijakinja na nižji gimnaziji v Rušah. Izmed njenih slik, ki smo jih lahko videli v tukajšnjem razstavišču, sta se me še posebej dotaknili dve. Obe barvno utišani, obe z motivom izseka iz narave, v obeh trepetanje ozračja, vendar ne samo kot vtis, impresija, temveč izraža globlje, intenzivno občutenje ustvarjalkine notranjosti, ki ji narava zaživi kot simbol življenja. Na eni sliki sta položeni druga proti drugi dve razgibani ploskvi: široka reka, čeznjo most s svojo kovinsko konstrukcijo. Nad njim, na nebesnem oboku visoko nekje oblaka, izza levega poševno preseva sončna svetloba. Druga slika z zgornjim robom reže navpičnico debla stoletnega drevesa, navzdol so se v zemljo razpletle mogočne, žilave korenine. Kaj sta mi povedali tidve sliki o slikarki? Iz obeh govori njena notranja moč. Natanko se zaveda, da je življenje težavno, včasih tudi kruto neizprosno, a če zmoreš ostati sebi in svoji notranji naravi zvest, ti ves obdajajoči svet govori o nepresahljivi moči vsega, kar raste od znotraj navzven, kakor deluje osnovni zakon za vse živo na svetu. Zapisala: Alenka Glazer